Nemški in latinski zapisi slovenskih imen: kaj se je izgubilo – in kaj lahko danes ponovno razumemo
Pri raziskovanju slovenskih prednikov se skoraj vsakdo zelo hitro sreča z isto zadrego: v matičnih knjigah so osebna imena zapisana v latinščini ali nemščini, pogosto v zelo formalizirani obliki. Na prvi pogled se zdi, kot da so naši predniki nosili tuja imena – Andreas, Mathias, Johannes, Michael – vendar je bila dejanska raba v vsakdanjem življenju pogosto precej drugačna.
V tej objavi je v ospredju seznam najpogosteje rabljenih slovenskih osebnih imen, kakor se pojavljajo v latinskih in nemških virih med 17. in 19. stoletjem. Seznam je objavljen v pregledni obliki in je na voljo tudi za brezplačen prenos. Namenjen je kot praktičen pripomoček pri branju zgodovinskih virov – ne kot dokončen odgovor, temveč kot pomoč pri razumevanju zapisov in orientaciji v njih.
Vprašanje, v kolikšni meri so naši predniki nemščino dejansko govorili in v kolikšni meri so se z njo srečevali predvsem kot z zapisanim in upravnim jezikom, je podrobneje obravnavano v enem od prejšnjih blogov: Ali so naši predniki res govorili in razumeli nemščino – stoletni uradni jezik na Slovenskem? .
Prenesite si seznam (PDF)
Seznam slovenskih imen in njihovih latinskih in nemških zapisov (17.–19. stoletje) je na voljo kot brezplačen PDF za osebno in raziskovalno rabo.
Mathias: Matija ali Matjaž?
Ena najpogostejših zadreg je razlaga zapisa Mathias. Gre za ime, ki se v virih pojavlja zelo pogosto, v sodobnem jeziku pa ga razumemo kot Matijo ali Matjaža. Če se omejimo zgolj na cerkvene zapise iz 18. ali 19. stoletja, odgovora pogosto ni mogoče dati z gotovostjo.
Pri tem so v veliko pomoč mlajše matične knjige s konca 19. in začetka 20. stoletja, ko nemščino v uradni rabi postopoma zamenja slovenščina. Takrat se pri istih osebah začnejo pojavljati slovenske oblike imen, ki razkrijejo, kako so se posamezniki dejansko imenovali.
Še jasnejšo sliko pa ponujajo starejši upravno-administrativni viri, predvsem urbarji iz začetka 16. stoletja. V teh zapisih so zapisovalci pogosto sledili izgovoru, zato tam jasno vidimo razlikovanje med posameznimi imeni:
Matej: Mathey, Matheo
Matevž: Mateus, Matheusch, Matheuß, Matheußch
Matija: Mathia, Mathie
Ti zapisi dokazujejo, da razlike med imeni niso bile le teoretične, temveč so jih ljudje tudi jasno zaznavali in uporabljali.
Johann: Janez ali Ivan?
Podobno vprašanje se odpira pri imenu Johannes oziroma Johann. Naj zapis razumemo kot Janez ali Ivan? Tudi tukaj mlajše matične knjige pokažejo jasne trende: proti koncu 19. stoletja Janez ostaja prevladujoča oblika, Ivan pa se pojavlja vse pogosteje, vendar še ne prevzame vodilne vloge.
Starejši viri pa kažejo še večjo raznolikost dejanske rabe. V 16. stoletju najdemo zapise, kot so Janeß, Janse, Jannes, Janne, ki nedvoumno kažejo na slovensko poimenovanje, zapisano po posluhu in ne po cerkvenem vzorcu.
Ko formalni zapis ni več edini
Zelo dragocen vir za razumevanje dejanske rabe osebnih imen so poročne in mrliške knjige iz konca 19. in začetka 20. stoletja. V teh virih so ženin, nevesta in priče pogosto zapisani z imeni, ki so jih dejansko uporabljali v vsakdanjem življenju, in ne več zgolj s formalnim, pogosto nemškim zapisom iz časa rojstva.
V tem obdobju se začnejo jasno kazati pomembni premiki v zapisovanju imen:
Jožef se pogosto pojavlja kot Josip, Jožefa kot Josipina
Miha nadomesti v starejših virih praviloma zapisanega Michaela
Podobno velja tudi za druga imena: Neža se v starejših virih redno pojavlja kot Nesa, Nescha, Nesha in ne kot Agnes; Franc se pojavlja kot Franze, Franz, Frannze in ne kot Franciscus; Miha pa ne kot Michael, temveč v številnih zapisnih različicah, kot so Michal, Michl, Mihel, Mihl.
Zakaj so urbarji in podobni viri tako dragoceni?
Cerkvene matične knjige so zaradi svoje formalizirane narave pogosto zabrisale dejansko rabo osebnih imen. Latinske in nemške oblike so postale standard, ne glede na to, kako se je posameznik imenoval v vsakdanjem življenju.
Urbarji in drugi upravno-administrativni viri pa so pri tem pogosto veliko bolj neposredni. Zapisovalci so ime pogosto zapisali tako, kot so ga slišali – in prav zato so ti viri izjemno dragoceni za preučevanje osebnih imen (onomastiko) in za razumevanje jezikovne stvarnosti slovenskega prostora.
Ti zapisi jasno kažejo, da slovenski predniki niso uporabljali “nemških imen”, temveč so bila njihova imena slovenska že stoletja prej – le zapisana so bila v tujem uradnem jeziku.
Zaključek
Seznam, ki ga predstavljam v tej objavi, je namenjen kot praktična pomoč pri branju virov in razumevanju zapisov. Gre za živ dokument, ki se bo sčasoma še dopolnjeval.
Proti koncu 19. stoletja, z narodnim prebujenjem, se v uradnih zapisih začnejo znova pojavljati tudi davnoi pozabljene slovanske in stare slovenske oblike osebnih imen – vendar je to že tema za naslednji blog.
Povezova slovenskih imen z njihovimi latinskimi in nemškimi pisnimi oblikami
-
- Adam: Adamus / Adam
- Adolf: Adolfus / Adolf
- Ahac, Ahacij: Achatius / Achatz
- Albert: Albertus / Albert
- Aleš: Alexius / Alex, Alexius
- Alojz: Aloysius / Alois
- Ambrož: Ambrosius / Ambros
- Andrej: Andreas / Andreas, Andrey
- Anton: Antonius / Anton, Anthon
- Anže: Anselmus / Anxe
- Avguštin: Augustinus / Augustin
- Blaž: Blasius / Blas, Blase
- Boltežar: Balthasar / Balthesar
- Bernard: Bernardus / Bernhard, Bernhardt
- Celestin: Caelestinus / Celestin
- Damjan: Damianus / Damian
- Danijel: Daniel / Daniel
- David: David / David
- Dominik: Dominicus / Dominik
- Edvard: Eduardus / Eduard
- Engilbert: Engelbertus / Engelbert
- Erazem: Erasmus / Erasm
- Feliks: Felix / Felix
- Filip: Philippus / Philip, Fillipus
- Florjan: Florianus / Florian
- Franc: Franciscus / Franz
- Fortunat: Fortunatus / Fortunat
- Gabrijel: Gabriel / Gabriel
- Gašper: Casparus / Caspar, Kaspar
- Gregor: Gregorius / Gregor
- Ignac: Ignatius / Ignaz
- Jakob: Jacobus / Jakob
- Janez, Ivan: Joannes / Johann
- Janko: – / Jannckho
- Jernej: Bartholomaeus / Barthol, Bart
- Jožef, Josip: Josephus / Joseph, Josef
- Jurij: Georgius / Georg
- Karel: Carolus / Carl, Karl
- Klemen: Clemens / Clemen, Clement
- Kozma: Cosmas / Cosmas
- Krištof: Christophorus / Christoph, Christoff
- Lambert: Lambertus / Lampret, Lamprecht
- Lenart: Leonardus / Lienhardus, Lienhart
- Leopold: Leopoldus / Leopold
- Lovrenc: Laurentius / Laurenz, Lorenz
- Luka: Lucas / Lukas
- Marko: Marcus / Marco
- Martin: Martinus / Martin
- Matej: Matthaeus / Matthäus
- Matija, Matjaž: Mathias / Mathias
- Mihael: Michael / Michael
- Miklavž, Nikolaj: Nicolaus / Nicolay
- Ožbalt: Oswaldus / Oswald
- Pankracij: Pancratius / Pangraetz
- Pavel: Paulus / Paul
- Peter: Petrus / Peter
- Primož: Primus / Primus
- Rok: Rochus / Rokus, Rocus
- Rupert: Rupertus / Ruprecht
- Simon: Simon / Simon
- Silvester: Silvester / Silvester
- Štefan: Stephanus / Stephan, Steppan
- Tadej: Thaddaeus / Thadeus
- Tomaž: Thomas / Thomas
- Urban: Urbanus / Urban, Vrban
- Ulrik: Ulricus / Vlrich
- Valentin: Valentinus / Valentin
- Vid: Vitus / Vitus
- Viktor: Victor / Victor
- Vincenc: Vincentius / Vincent
- Žiga: Sigismundus / Sigismund, Siegmund
-
- Agata: Agatha / Agatha
- Ana: Anna / Anna
- Anka: – / Anka
- Alojzija: Aloysia / Aloysia
- Antonija: Antonia / Antonia
- Barbara: Barbara / Barbara
- Cecilija: Caecilia / Caecilia
- Celestina: Caelestina / Celestine
- Doroteja: Dorothea / Dorothea
- Elizabeta: Elisabetha / Elisabeth
- Eva: Eva / Eva, Eua
- Frančiška: Francisca / Francisca
- Helena: Helena / Helena
- Ivana: Joanna / Johanna
- Jera, Jedrt: Gertrudis / Gertrud, Gertruda
- Judita: Judith / Judith
- Julija: Julia / Julia
- Katarina: Catharina / Katharina
- Kristina: Christina / Christine
- Lucija: Lucia / Lucia
- Magdalena: Magdalena / Magdalena
- Marija: Maria / Maria
- Marina: Marina / Marina
- Marjana: Mariana / Mariana
- Maruša: – / Marusch
- Marta: Martha / Martha
- Mica: – / Miza
- Mina: – / Minna
- Monika: Monica / Monica
- Neža: Agnes / Agnes
- Rozalija: Rosalia / Rosalia
- Roza: Rosa / Rosa
- Suzana: Susanna / Susana
- Špela: Spela / Spela
- Terezija: Theresia / Theresia
- Uršula: Ursula / Ursula, Vrsula
- Veronika: Veronica / Veronica