Davica v Sloveniji v 19. stoletju
Ko otroci utihnejo: Davica na Kitnem Vrhu
Na božični dan leta 1895 je vasica Kitni Vrh v župniji Zagradec ovita v tiho tragedijo. V skromni kajži pod ledinskim imenom Kobiljek, kjer je domovala družina kajžarja Antona Zaletela in njegove žene Marije rojene Vidmar, se je sredi praznikov razdivjala smrtonosna bolezen. Tistega dne je umrl njihov komaj štiriletni sin France. Naslednji dan je bolezen vzela še osemletnega Janeza. In še dan za tem, 27. decembra, je umrla dvoletna Jožefa, hčerka Antonove sestre Marije Zaletel in zidarja Franceta Miklavčiča, ki sta prav tako živela v isti hiši na naslovu Kitni Vrh 21. Vsi trije so v nekaj dneh podlegli bolezni, ki je bila v mrliški knjigi zabeležena kot "Diphtheritis", z dodatnim nemškim opisom v oklepaju: "Halsschwazen". Danes jo poznamo pod imenom davica.
Ko je davica vzela najmlajše
Davica je huda nalezljiva bolezen, ki jo povzroča bakterija Corynebacterium diphtheriae. Bolezen prizadene predvsem sluznico žrela, nosu in včasih tudi kožo. Na prizadetem mestu nastane belkasta obloga, ki se lahko razširi v sapnik in povzroči zadušitev. Med značilne simptome sodijo boleče grlo, oteženo dihanje, oteklina v vratu (od tod tudi stari slovenski izraz "odebelitev v vratu") in splošna oslabelost. Bolezen se prenaša kapljično in je bila zlasti v 19. stoletju izjemno nevarna za otroke.
Zdravljenje je bilo tedaj skoraj nemogoče. Šele leta 1893 je Emil von Behring razvil protitelo iz konjskega seruma, a to zdravilo je bilo redko dostopno. V Sloveniji je število smrtnih življenj zaradi davice upadlo šele po uvedbi obveznega cepljenja. Zadnji primer bolezni je bil pri nas zabeležen leta 1967.
Domačija, kjer je potihnil otroški jok
Družina Antona Zaletela je do konca 19. stoletja izgubila vse svoje otroke. Njihova tragična zgodba se odvija v treh bolečih poglavjih:
- Leto 1883: Umre novorojenka Terezija (I.), stara tri dni, zaradi "božjasti" (možna diagnoza: neonatalna okužba, tetanus ali epilepsija).
- Leto 1892: Najprej 26. septembra umre osemletna hčerka Terezija (II.) zaradi griže ("Ruhr"), nato še 11. oktobra trinajstletni sin Anton, prav tako zaradi griže.
- Leto 1895: Na božični dan, 25. decembra, umre štiriletni France zaradi davice. 26. decembra umre osemletni Janez, prav tako zaradi davice. In še 27. decembra umre dvoletna Jožefa, hčerka Antonove sestre Marije Zaletel in Franceta Miklavčiča, ki je živela v isti hiši.
Skupaj sta Anton in Marija Zaletel pokopala pet otrok. Vsi otroci so umrli pred začetkom 20. stoletja.
V isti hiši sta po teh dogodkih še naprej živela Marija Zaletel in njen mož France Miklavčič. Kljub izgubi hčerke Jožefe sta v naslednjih dveh letih imela še dva otroka. A Zaleteljev rod se v tej hiši dokončno zaključi.
Davica: otroška kuga 19. stoletja
Primer iz Kitnega Vrha ni osamljen. V 19. stoletju je bila davica eden glavnih vzrokov smrti otrok v Evropi. Zaradi hitrega širjenja, hudih simptomov in pomanjkanja zdravil je veljala za eno najbolj strašljivih bolezni otroštva. Umiranje v zaporedju, kot smo ga videli v družini Zaletel, ni bilo redkost. Epidemije davice, ošpic, škrlatinke in griže so redno pretresale podeželska okolja, kjer so bile higienske razmere slabe, medicinska pomoč pa težko dostopna.
Zaradi teh bolezni so bili otroški grobovi nekoč pogost pojav na vseh pokopališčih. Smrt otroka ni bila izjema - bila je del vsakdanjega življenja.
Zgodba družine Zaletel ni le tragičen vpogled v preteklost, temveč tudi opomin, kako krhka je bila nekoč meja med življenjem in smrtjo. Danes nas pred to boleznijo ščiti cepljenje, ki ga pogosto jemljemo za samoumevno. Vendar zgodbe, kot je ta s Kitnega Vrha, nas opominjajo, kako dragocena je bila ta pridobitev za zdravje otrok in družb kot celote.