Tuberkuloza med ljudskim zdravljenjem in sodobno medicino
Tuberkuloza, nekoč imenovana jetika, sušica ali bela kuga, je bila ena najpogostejših nalezljivih bolezni na območju današnje Slovenije. V nemških zapisih jo srečamo pod imeni Lungensucht, Schwindsucht, Brustschwäche, Auszehrung ali Abzehrung, v latinskih virih pa kot phthisis, phthisis pulmonalis ali tuberculosis pulmonum. Različna poimenovanja odražajo večjezičnost prostora in postopno razvijanje medicinskega razumevanja bolezni.
Kaj je tuberkuloza in kako je potekala bolezen
Tuberkuloza je nalezljiva bolezen, ki jo povzroča bakterija Mycobacterium tuberculosis. Najpogosteje prizadene pljuča. Potek bolezni je bil praviloma dolgotrajen in počasen: bolnik je kašljal, hujšal, bil vse bolj izčrpan, imel je povišano temperaturo in nočno potenje. V napredovali fazi se je pojavljalo izkašljevanje krvi. Smrt je pogosto nastopila zaradi popolne telesne izčrpanosti ali pljučnih zapletov.
Prav zaradi tega postopnega hiranja so se uveljavili izrazi, ki poudarjajo izčrpanost: sušica, jetika, Schwindsucht, Auszehrung. Izraz jetika izhaja iz starega pomena glagola »jeti« – hirati, propadati. Bolezen je bila posebej pogosta med mladimi odraslimi in med socialno šibkejšimi sloji, kjer so slabe bivalne razmere, podhranjenost in težko delo pospeševali širjenje bolezni.
Tuberkuloza se prenaša po zraku. Okužena oseba z aktivno pljučno obliko bolezni pri kašljanju ali govorjenju v zrak sprošča bakterije, ki jih drugi vdihnejo. Dolgotrajno bivanje v zaprtih, slabo prezračevanih prostorih je pomenilo veliko tveganje, zato so se okužbe pogosto širile znotraj iste hiše ali družine.
Tuberkuloza v Srednji Evropi in na Slovenskem
V evropskem prostoru se je tuberkuloza posebej razširila v 19. stoletju, v času urbanizacije in industrializacije. Prenatrpana stanovanja, slaba higiena in podhranjenost so ustvarili ugodne pogoje za širjenje bolezni. Na Slovenskem se je večji porast umrljivosti pojavil v drugi polovici 19. stoletja, vrh pa je dosegel na prehodu v 20. stoletje. Dolgo je bila eden vodilnih vzrokov smrti med mladimi odraslimi.
Zapisi v mrliških knjigah
Pri rodoslovnem raziskovanju tuberkulozo prepoznamo predvsem po raznolikih zapisih v mrliških knjigah. Ker vzrok smrti pogosto ni določil zdravnik, temveč ga je zapisal župnik ali mrliški oglednik, se isti bolezenski proces pojavlja pod različnimi imeni.
V slovenskih zapisih najdemo: jetika, sušica, pljučna sušica, bela kuga.
V nemških: Lungensucht, Schwindsucht, Brustschwäche, Auszehrung, Abzehrung.
V latinskih: phthisis, phthisis pulmonalis, tuberculosis, consumptio.
Izrazi kot Auszehrung ali Abzehrung dobesedno pomenijo izčrpanost in niso vedno natančna medicinska diagnoza, temveč opis končnega stanja bolnika. Zato je pri razlagi takih zapisov potreben širši kontekst.
Ljudsko zdravilstvo in padarske bukve
Pred znanstveno razlago bolezni so jo razumeli predvsem kot stanje notranje oslabelosti. Pomembno vlogo pri zdravljenju so imeli padarji– ljudski zdravilci. Posebnost njihovega dela so bile rokopisne zbirke receptov, t. i. padarske bukve. Gre za priročne zdravilske priročnike z zeliščnimi recepti in navodili za nego bolnikov.
Najvplivnejša med njimi je bila Bukve zdravilstva, ki jo je okoli leta 1810 sestavil Pavle Lipič iz Bodovelj pri Škofji Loki. Njegovo delo se je širilo v številnih prepisih po Gorenjski, Rovtah in Žireh. Rokopis, ki je navdihnil ta zapis, je prepis Alojza Brvarja iz Toplic pri Zagorju iz leta 1880, narejen po izvirniku iz leta 1810. Takšni prepisi so bili del širše tradicije, ko so vaščani starejše knjige prepisovali za lastno uporabo ali za druge. Predstavljali so pisno oporo ljudskemu zdravilstvu v času, ko je bila uradna medicinska literatura večini prebivalstva nedostopna.
Na strani 59 tega rokopisa je poglavje z naslovom »Za Jetika na Jetrih«. Avtor predlaga dve metodi pomoči ob nastopu jetike. Prva svetuje nabiranje listov žajblja, jetrnika in kislice; iz teh rastlin naj se skuha napitek, ki se ga pije. Gre za tipičen zeliščni pristop, usmerjen v krepitev telesa.
Druga metoda je zapisana v narečju z začetka 19. stoletja in je danes težje razumljiva. Besedilo govori o mazilu, ki se nanaša na predel jeter. Omenjena je pasta iz »lesiči drob«, izraz, ki ga je težko natančno razložiti. Takšni zapisi kažejo, da so bolezen pogosto povezovali z jetri oziroma notranjimi organi nasploh, ne pa izključno s pljuči, kot jo razumemo danes.
Od sanatorijev do antibiotikov
Šele konec 19. stoletja je bilo znanstveno dokazano, da tuberkulozo povzroča specifična bakterija. Kljub temu dolgo ni bilo učinkovitega zdravila. Zdravljenje je temeljilo na počitku, dobri prehrani in bivanju na svežem zraku, pogosto v posebnih sanatorijih. Šele v 20. stoletju, z uvedbo antibiotikov, je tuberkuloza postopoma izgubila položaj ene najnevarnejših bolezni evropskega prostora.
Tuberkuloza tako ostaja pomemben del socialne in družinske zgodovine slovenskega prostora. Njeni zapisi v mrliških knjigah in ljudskih zdravilskih priročnikih nam omogočajo vpogled v to, kako so naši predniki razumeli bolezen in kako so si v omejenih razmerah skušali pomagati.