Abortus v zgodovini slovenskega prostora
Uvod
Tema abortusa v zgodovini slovenskega prostora odpira pomembno, a slabo dokumentirano področje vsakdanjega življenja. Uradni cerkveni in pravni viri govorijo predvsem o prepovedih in moralnih normah, redkeje pa o dejanski praksi. Prav zato so toliko bolj dragoceni rokopisni priročniki ljudskega zdravilstva, t. i. padarske bukve, ki ponujajo neposreden vpogled v rešitve, h katerim so se ljudje zatekali v stiski.
Eden takšnih virov so Bukve zdravilstva, ki jih je leta 1880 prepisal Alojz Brvar po starejših zapisih Pavla Lipiča iz okoli leta 1810. Ta rokopis sodi v širšo tradicijo ljudskega zdravilstva na Slovenskem in predstavlja praktično znanje, ki je krožilo med prebivalstvom.
V nadaljevanju najprej predstavljamo konkreten zapis iz tega vira, nato pa ga umestimo v širši zgodovinski kontekst.
Zgodovinski zapis: "Mertu Porod Von Spraut – Pred Kurbam tou Skriveji kar Moreš"
Zapis na strani 75 prinaša tri načine za prekinitev nosečnosti. Besedilo je jedrnato in praktično, brez moralnih razlag, usmerjeno zgolj v učinek.
Avtor najprej predstavi pripravo iz rdeče metlike. Rastlino je treba skuhati v črnem vinu, nato pa tekočino popiti. Preostanek kuhanih zelišč se ne zavrže, temveč se uporabi zunanje – namaže se po nogah. Takšna kombinacija notranje in zunanje uporabe je v ljudskem zdravilstvu pogosta in kaže na prepričanje, da se učinek lahko okrepi z delovanjem na več ravneh hkrati.
Drugi način vključuje bistveno močnejše sestavine. V vinu se skuhajo korenine bele čmerike (Veratrum album), ki je znana kot zelo strupena rastlina, ter semena, zapisana kot »lutkova«. Identiteta teh semen ni povsem jasna. Najverjetneje gre za ljudsko poimenovanje določene rastline ali pa za zapis, ki ga danes zaradi sprememb v jeziku in pisavi ne moremo zanesljivo razbrati. Pripravljeno tekočino naj bi ženska popila, zapis pa poudarja, da je učinek takojšen.
Tretji način je po sestavi bolj preprost, a prav tako opisan kot učinkovit. Snov, poimenovana »fijole«, se skuha v vodi, nato pa se kot topel pripravek položi na trebuh. Tudi v tem primeru zapis zagotavlja hiter učinek. Pomen izraza »fijole« ostaja nejasen; lahko gre za lokalno ime rastline ali za izraz, ki ga danes ne znamo več natančno interpretirati, zato ga ni smiselno določati brez dodatnih virov.
Posebej zanimiv je že sam naslov zapisa, ki poleg navodil vsebuje tudi opozorilo: »Pred kurbam to skrivaj kar moreš.« Ta pripomba kaže, da znanje o teh postopkih ni bilo razumljeno kot splošno dostopno, temveč kot nekaj, kar je treba nadzorovati. Odpira vprašanja o tem, kdo je imel dostop do takšnega znanja, ter razkriva napetosti v družbi, zlasti v odnosu do žensk na njenem robu.
Celoten zapis tako ne deluje kot izjema, temveč kot odraz prakse, ki je bila – čeprav skrita – očitno dovolj razširjena, da je našla mesto v rokopisnih priročnikih ljudskega zdravilstva.
Abortus v širšem zgodovinskem kontekstu
Tema splava (abortusa) je bila skozi zgodovino slovenskega prostora – tako kot drugod po Srednji Evropi – prežeta z molkom, strahom in moralnimi obsodbami. Kljub močni vlogi Rimskokatoliška cerkev in strogi zakonodaji pa zgodovinski viri jasno kažejo, da prakse prekinitve nosečnosti niso nikoli izginile. Nasprotno – obstajale so v senci, pogosto kot edina možnost za ženske v stiski.
Slovenski prostor je bil stoletja del Habsburška monarhija, kjer so se prepletali vplivi rimskega prava, cerkvene morale in ljudske medicine. Prav ta preplet nam omogoča, da – tudi ob pomanjkanju neposrednih slovenskih virov – rekonstruiramo širši zgodovinski okvir: kako so ženske skušale nadzorovati svojo plodnost, kdo jim je pri tem pomagal in kakšne posledice so tvegale.
V srednjem veku odnos do splava ni bil enoznačen. V zgodnjem obdobju krščanstva je veljalo, da plod postane »živo bitje« šele, ko mati začuti njegove gibe (t. i. ensoulment). To stališče je formaliziral Inocenc III. v 13. stoletju. Pred tem trenutkom je bil splav sicer greh, vendar ne enakovreden umoru.
Sčasoma pa se je stališče zaostrilo. Leta 1588 je Sikst V. uvedel strogo kriminalizacijo splava, ki je v katoliški teologiji postopoma prerasla v popolno prepoved – dokončno potrjeno leta 1869.
Na ravni države so bile prakse prav tako kaznovane. V habsburškem pravnem sistemu in kasneje v zakonodaji Kraljevina SHS je bil splav kaznivo dejanje, pri čemer so kaznovali tako žensko, kakor tudi osebo, ki je poseg izvedla. Kljub temu pa prepovedi niso odpravile potrebe – le potisnile so jo v ilegalo.
Načini prekinitve nosečnosti
Zgodovinski viri za Srednjo Evropo – in posredno tudi slovenski prostor – omenjajo uporabo rastlin, kot so: teloh (Helleborus), bela čmerika (Veratrum album), jesenček (Dictamnus albus), smrdljivi brin. Te rastline so povzročale krče, bile so pogosto zelo strupene in lahko so povzročile tudi smrt.
Poleg zelišč so za abortus uporabljali tudi mehanske metode kot so: pritisk na trebuh, vstavljanje predmetov v maternico in fizično izčrpavanje telesa. Te metode so bile izjemno nevarne in pogosto smrtonosne.
Abortusov praviloma niso izvajali izučeni zdravniki, temveč ljudski zdravilci (padarji), babice in ženske z izkušnjami.
Družbeni odziv in položaj žensk
Abortus ni bil le zdravstveno, ampak predvsem moralno in družbeno vprašanje. Posebej je potrebno poudariti močan vpliv Rimokatoliške Cerkve. Ta je splav razumela kot hud greh (kasneje kot umor). Ženske, ki so ga izvedle, so bile v hujših primerih tudi izobčene. Družbeni pritisk je bil še posebej močan v ruralnem okolju, kjer je bila skupnost tesno povezana.
Velika razlika se kaže tudi pri družbenih slojih. Premožnejše ženske so bistveno lažje dostopale do diskretne pomoči. Imele so večja zasebnost in zaradi strokovnejše pomoči tudi večja možnost preživetja. Revnejše ženske so pogosto same izvajale abortus, s čemur so tvegale smrt ali neplodnost. Poleg tega so bile podvržene večji družbeni stigmatizaciji.
Posebej pogost pojav nezaželene nosečnosti beležimo pri prostitutkah. V njihovem primeru je bil abortus pogosto »del preživetja«. Zdi se, da jih je družba hkrati obsojala, a ob enem ignorirala njihove realne življenjske razmere.
Zaključek
Zgodovina abortusa na Slovenskem razkriva predvsem realnost, ki je potekala mimo uradnih pravil. Kljub prepovedim in moralnim obsodbam so ženske iskale načine, kako se soočiti z nezaželeno nosečnostjo.
Prav zato so zapisi iz padarskih bukev izjemno dragoceni. Ne predstavljajo ideologije, temveč odziv na konkretne življenjske situacije. Omogočajo nam vpogled v prakso, ki je bila skrita, a očitno razširjena, ter pomagajo razumeti kompleksnost odločitev, s katerimi so se soočale ženske v preteklosti.