O padarjih – slovenskih ljudskih zdravilcih
Ljudsko zdravilstvo, na Slovenskem znano kot padarstvo, je bilo ključni del življenja na podeželju od zgodnjega novega veka globoko v 19. stoletje – ponekod pa je ostalo živo še sredi 20. stoletja. Padarji so zapolnjevali vrzel, ki je nastala zaradi kroničnega pomanjkanja izšolanih zdravnikov na podeželju. Kot sta pokazala Tone Košir in Milan Dolenc, so bili ti zdravilci samouki praktiki, ki so se opirali na izkušnje, dediščino domačega okolja ter rokopisne bukve, ki so krožile od vasi do vasi.
Padarji niso imeli formalne medicinske izobrazbe in niso sodili v uradni zdravstveni sistem. Njihovo znanje je temeljilo na poznavanju zelišč, oskrbi ran, praktičnem opazovanju ter – zlasti v starejših zapisih – tudi na zaščitnih zagovorih. Zdravili so tako ljudi kot živino. Ker so bile uradne zdravstvene storitve na podeželju težko dosegljive, so bili padarji pogosto edina oblika pomoči, na katero so se lahko zanesle lokalne skupnosti. Njihov ugled je temeljil na izkušnjah in zaupanju, ne na formalnih nazivih.
Čeprav o njihovem vsakdanjem delu nimamo veliko neposrednih podatkov, viri jasno kažejo, da je bilo padarstvo globoko vtkano v vsakdanjik podeželskega prebivalstva. V času bolezni so družine poiskale najbližjo razpoložljivo pomoč – včasih babico, včasih izurjeno gospodinjo, zelo pogosto pa padarja, katerega spretnosti je skupnost poznala in cenila že generacije.
Družinska zgodba: ljudsko zdravilstvo iz leta 1945
Kako močno je bilo ljudsko zdravilstvo prisotno še v času po drugi svetovni vojni, ponazarja zgodba iz moje družine. Moja stara mama Jožefa Trnovšek je leta 1945 rodila sina v času velikih stisk, ko je bilo zdravstvo na podeželju skoraj nedosegljivo. Ko je otrok začel neprestano jokati in kazati znake hude slabosti, v bližini ni bilo zdravnika, prevoza ali možnosti za hitro pomoč.
V skrbeh in obupu je peš nesla svojega dojenčka več kot dve uri daleč k padarju na Primskovo, v upanju, da mu bo lahko pomagal. Kljub zdravilčevemu trudu se stanje otroka ni izboljšalo, kar je bilo za otroka na koncu pogubno. Dogodek pretresljivo kaže, da je tudi leta 1945, v času že vzpostavljenega uradnega zdravstva, ljudsko zdravilstvo ostalo dejaven in cenjen del življenja na slovenskem podeželju, kjer so bile druge možnosti pogosto preprosto nedostopne.
Tradicija rokopisnih padarskih bukev
Posebnost slovenskega padarstva so rokopisne bukve, priročniki z navodili, recepti in praktičnimi izkušnjami, ki so se prepisovali in širili med ljudmi. Najvplivnejši avtor takih besedil je bil Pavle Lipič, kmet in zdravilec iz Bodovelj pri Škofji Loki, ki je okoli leta 1810 sestavil obsežne padarske bukve. Kot dokumentira Košir, je bilo v Gorenjski, Rovtah in na Žirovskem odkritih več kot petdeset prepisov Lipičevih bukev in njihovih izpeljank, kar to območje uvršča med najbogatejša središča takih rokopisov v Sloveniji. In eden izmed srečnih lastnikov takšnega rokopisa sem tudi sam.
Rokopis, ki je navdihnil to serijo prihajajočih blogov, Bukve zdravilstva, je leta 1880 prepisal Alojz Brvar iz Toplic pri Zagorju. Njegov prepis sodi v širšo tradicijo posnemanja in ohranjanja starejših priročnikov – vaščani, padarji ali tisti, ki so želeli zaslužiti s prepisom, so skrbeli, da se je znanje ohranilo in prenašalo dalje. Bukve so vsebovale recepte, navodila za nego bolnikov, zeliščne pripravke, navodila za oskrbo ran ter v starejših različicah tudi magične obrazce.
Pomen padarstva danes
Padarstvo ponuja vpogled v vsakdanje življenje naših prednikov – v svet, kjer so bile skupnost, iznajdljivost in prenašanje znanja bistveni za preživetje. Padarji in njihove bukve niso bili le zdravniki in knjige, temveč del skupnostnega podpornega sistema, ki je nastal iz potrebe, pomanjkanja in stoletnega preizkušanja.
Serija blogov bo nadaljevala z raziskovanjem posameznih tem: zeliščnega zdravljenja, porodništva na podeželju v 18. in 19. stoletju ter načinov, kako so naši predniki obvladovali bolezni v času brez sodobnega zdravstvenega sistema.